15. avgust 2008

George Eliot: MLIN NA REKI FLOSS

Angleška pisateljica George Eliot s pravim imenom Mary Ann Evans se je rodila leta 1819. Velja za predstavnico ženskega romana, opisovala pa je družbene razmere viktorjanske Anglije in sicer v najbolj znano po delih Adam Bede in Mlin na reki Floss. Bila je med vodilnimi pisatelji svoje dobe, poznana po realizmu in pronicljivih psiholoških portretih. Po njenih lastnih besedah, si je izbrala moški psevdonim, da bi si zagotovila, da bi njena dela jemali resno, ne le kot popisovanje romanc. Najbrž je obstajal še bolj praktičen razlog za tako njeno odločitev in sicer je na ta način zaščitila svoje privatno življenje pred škandali, saj je imela razmerje s poročenim moškim. Umrla je v Londonu 22. decembra 1880.

Mary Anne Evans je bila tretji otrok v družini. Oče ji je dovolil, da je obiskovala knjižnico Arbury Hall, ki je največ pripomogla k njeni izobrazbi in sli po učenju. Pridobila si je klasično izobrazbo, ki je bila vidna tudi v njenih delih, ki so se zgledovala po grški literaturi, posebno močan vpliv je imela nanjo grška tragedija. Dobro je opazovala tudi svet okoli sebe in zaznavala velike premoženjske razlike v družbi, ki so pogojevale stil življenja. Ne majhen vpliv je imela nanjo tudi religija in različna verovanja v okolju, kjer je odraščala. Leta 1836 ji je umrla mati, zato je prekinila šolanje in se vrnila domov, da bi gospodinjila veliki družini. Svoje izobraževanje je nadaljevala v privatnih urah pod vodstvom Marie Lewis. Žal njeno ljubezensko življenje ni bilo najbolj srečno oziroma nekonvencionalno. Boriti se je morala proti predsodkom, ker je živela s poročenim moškim. Po smrti svojega dolgoletnega ljubimca, se je poročila z 20 let mlajšim moškim in spremenila svoje ime v Mary Anne Cross. Umrla je pri 61-tih letih.

Njen prvi objavljen roman Adam Bede je vzbudil je veliko zanimanje in ugibanje o avtorju. Na koncu je Evansova priznala, da je avtorica ona. S tem je šokirala del svoje publike zaradi svojega življenja s poročenim moškim, a to ni zmanjšalo njene priljubljenosti kot pisateljice. Dobro leto po prvencu je že imela napisan rokopis Mlin na reki Floss, v katerega je napisala posvetilo svojemu "možu" Georgu Henryu Lewesu. Zadnji roman Daniel Reronda je bil objavljen leta 1876.

Roman pripoveduje Mlin na reki Floss govori o življenju Toma in Maggie Tulliver, brata in sestre, ki odraščata ob reki Floss okoli leta 1820, po Napoleonovih vojnah in obdobjem pred reformo, leta 1932. Roman zajema obdobje 15-tih let, njunega odraščanja do njune smrti v poplavi reki Floss. Delo je deloma avtobiografsko. Maggie igra glavno vlogo. Natančno so opisane njene relacije do brata, prijateljev, simpatij. Maggie se po smrti očeta naveže na brata, čeprav so med njima strašno velike razlike. Tom je zgodaj zapustil šolo, da bi pomagal očetu odplačati dolgove. Delno mu je uspelo povrniti družini njeno prejšnje imetje vključno z mlinom. Maggie je medtem časom predvsem duhovno in intelektualno rasla. Romantično se je zagledala v Tomovega sošolca Philipa, ki ga niti Tom niti oče nista spoštovala. Skrivaj se je sestajala z njim navkljub antipatiji, ki jo je družina gojila do njega. Ko Tom zahteva, da prekine srečevanja z njim, Maggie izgubi zadnje upanje, da bi odšla živet v bolj kultiviran svet. Po smrti očeta, jo sestrična Lucy povabi k sebi. Tako Maggei okusi pravi svet omike, pogovorov, glasbe, spozna zanimive prijatelje. Med Stephenom and Maggie se splete privlačnost, čeprav imata oba racionalne predsodke, saj je Stephen Lucyin zaročenec. Tukaj Maggei ponovno sreča Philipa, vedar se njena čustva ne obudijo, ker je zaljubljena v Stephena. Omahuje med lojalnostjo do Lucy in dolžnostjo do Philipa ter svojo ljubeznijo. Po naključju, ker Pfilip zboli, se znajde v čolnu skupaj z Stephenom, ki ji predlaga, da bi pobegnila s čolnom po reki Floss v prvo mesto in se poročila. Pri Maggie prevladajo spomini, kako sta ji v njeni samoti, revščini in odvisnosti pomagala prav Lucy in Philip, zato Stephena zavrne. Ta odide celit rane Evropo. Maggie se vrne na posestvo ob reki Floss, a njeno kratko izgnanstvo konča poplava reke kot deus ex machina. Tom in Maggie gresta s čolnom reševat Lucy in njeno družino in v objemu utoneta v narasli reki. Če sta bila ločena v življenju, sta bila združena v smrti.

Odlomki:

"Gospa Tulliver je bila, kakor temu pravimo, dobrodušna ženska in še kot majhen otrok se ni nikoli jokala, če ni bila lačna ali če je ni zbodla kaka igla; in od zibke naprej je bila zdrava, čedna in počasne pameti; skratka po lepoti in ljubeznivosti cvet svoje družine. Vendar sta mleko in blagost reči, ki se ne držita najbolje, če se le malo skisata, utegneta človeku pošteno pokvariti želodec. Pogosto sem se spraševal, ali so tiste zgodnje Raffaellove Madone s svetlim obrazom in nekoliko neumnim izrazom ostale še naprej blage tudi potem, ko so njihovi krepko raščeni, krepko voljni dečki postali malo prestari, da bi lahko bili brez obleke. Mislim, da so se jih najbrž lotevale z onemoglimi očitki, ki so bili zmerom bolj zlovoljni, kolikor bolj so bili neučinkoviti."...

..."Dobro pa je znano, da kaže to zakonsko prizanesljivost samo šibkejši del tega spola, tiste, ki se skorajda ne zavedajo, da je ženi naloženo zakonito zaviranje moževega kratkočasja, zakaj le-to je prav redkokdaj pametno ali priporočljivo."...

...."Ljudje, ki menda uživajo ob lastni slabi volji, si jo znajo ohraniti živo s tem, da si po sili kaj pritrgujejo. Tako je naredila gospa Gleggova: to jutro si je pripravila čaj bolj plehek kot ponavadi, in surovo maslo je odklonila. Bilo je hudo, ko krepka volja za prepir, ki bi bila dobro znala izkoristiti vsako priložnost, od gospoda Glegga ni dobila niti ene pripombe, da bi se bila izkazala ob njej. Vendar se je kmalu pokazalo, da bo v ta namen primeren njegov molk, zakaj naposled ga je nagovorila s tistim glasom, značilnim za njegovo ljubljeno ženo:"...

..."Vendar zaupano povedano, reči včasih človeka zaslepijo tudi, če so odkrite."...

Cankarjeva založba, 1989; 2 zv. (328; 290 str.) ; Zbirka Sto romanov

Ni komentarjev: